BAKOS
Menu

Sadje in izdelki iz sadja
03.10.2017



Sadje in izdelki iz sadja so vedno imeli posebno vrednost!

Za kakovost izdelkov iz sadja ni dovolj le znanje o žganjekuhi, pravi Aleksander Bagar, ki je že prejel številne znake kakovosti in skoraj sto zlatih priznanj za žganja, likerje in olja

 

    Kmetija „Pri Bagiju“ se nahaja na skrajnjem severovzhodu Slovenije, natančneje v Pomurju na Goričkem, še natančneje neposredno ob regionalki Murska Sobota – Hodoš, v Gornjih Petrovcih.  Kmetija, pri hišni številki 56, je 19 km oddaljena iz Murske Sobote, in kogarkoli pot zanesen na lepo Goričko, se izplača pobarati za ribnik ali kmetijo pri Bagiju. Na kmetiji se ukvarjajo s pridelavo in pobiranjem sadja, in njegovo predelavo v žganja, razne likerje in napitke. „Pripravljamo tudi likerje z zelišči. Nudimo tudi usluge žganjekuhe. Pridelujemo tudi razna olja, hladno in vroče stiskana, jabolčni kis, domače marmalade in druge proizvode“, nam pove gospodar Aleksander Bagari, ki dodaja: „V neposredni bližini domačije razpolagamo tudi s čudovito turistično točko Ribnik pri Bagiju. Na tej lokaciji je možnost najeti prostor za piknik, ki ga lahko tudi sami organiziramo. Možno je izvesti tudi ribolov ali ribiško tekmovanje za zaključene družbe. Priporočamo tudi relaksacijo in užitke ob vodi“.
    Bagari nam je tudi zaupal, da poleti pripravljajo drva in pobirajo sadje, pozimi vse to pokurijo in sadje predelajo. Tako pridelujejo okrog 15 različnih žganj in 30 likerjev v domači žganjekuhi, nato svoje produkte prodajajo, večinoma na različnih sejmih, stojnicah, prireditvah, žegnanjih ipd. Na kmetiji Bagi so ponosni, da  je član njihove družine opravil tudi tečaj žganjekuhe pri uglednem poznavalcu tega opravila in ocenjevalcu žganj, Esadu Šabanoviću. „Dolgoletne izkušnje in praksa sta pripomogla in dodala k temu, da je naša domačija postala znana daleč naokrog po kvalitetnem domačem žganju. Kvaliteto naših proizvodov potrjuje tudi dejstvo, da smo prejeli preko 80 priznanj, večino zlatih. Nekaj zlatih priznanj smo bili deležni tudi na prireditvi Dobrote slovenskih kmetij na Ptuju, leta 2010 za slivovo, kutinovo in nešpljevo žganje, leta 2011 za kutinovo, hruškovo-tepke in slivovo. Na kmetiji smo najbolj ponosni na mednarodno priznanje z Madžarske, kjer smo sodelovali z vzorci slivovega, kutinovega in skorševega žganja. Vsi vzorci so prejeli zlato priznanje s tem, da je prejelo kutinovo žganje najvišjo oceno med 173 vzorci. V Sloveniji bi bil vzorec proglašen kot šampion. Sodelovali smo tudi na ocenjevanju v Slovenj Gradcu kjer so bili naši proizvodi visoko ocenjeni“, pravi Aleksander in dodaja, da žganja in likerje stekleničijo v lične litrske in pol litrske steklenice, opremljene s posebno nalepko. Izdelke pripravljajo tudi v manjših steklenicah primerno kot darilo ali spominek, kot je denimo bilo na svetovnem prvenstvu v oranju v Moravskih Toplicah, kjer so njihova žganja nudili kot spominek tekmovalcem in gostom.
    „Ker se nahajamo na območju Krajinskega parka Goričko, tukaj izkoriščamo priložnost in promoviramo naše proizvode, a jih predstavljamo tudi na drugih področjih, saj zlasti na Goričkem sodelujemo tudi na raznih prireditvah s prikazom in demonstracijo žganjekuhe in brezplačno degustacijo naših proizvodov. Naše žganje so sicer uživali potrošniki, ne le v Sloveniji in sosednjih državah Avstriji, ter na Madžarskem in Hrvaškem, temveč tudi v Kanadi, na Novi Zelandiji, v  Avstraliji, ZDA in drugod. Vsa naša žganja sicer pridelujemo iz zdravega, zrelega in neškropljenega sadja z Goričkega“, razlaga gospodar Aleksander in z veseljem poudarja, da „v naši žganjekuhi nudimo tudi možnost, da si skuhate žganje sami, ali vam to uslugo opravimo mi strokovno in z vso odgovornostjo“.
    Žganjarna Aleksandra Bagarja iz Gornjih Petrovcev sicer ni sodobna destilarna, ampak gre za tradicionalen prostor za žganjekuho, v katerem sta v nasprotju s tradicionalnimi le dva kotla za kuhanje žganja. Nekdanje tradicionalne vaške žganjarne so bile podobne tej, le da so bile temačne in nekoliko utesnjene. Se je pa ob večerih v njih trlo moških, ki so poskušali žganje, kartali in razpredali o dogajanju v vasi z moškega zornega kota. Vse to bi se lahko dogajalo tudi v Bagijevi žganjarni, kot znanci krajše imenujejo Aleksandra Bagarja. „Žganjekuha na Goričkem ni zamrla. Veliko je domačij, ki imajo kotle za žganjekuho in svoj pridelek sadja skuhajo v domači žganjarni. Tovrstna druženja so bila značilna pred desetletji, ko kotli za žganjekuho niso bili dostopni vsaki kmetiji. Nekoč je imel baker svojo ceno in si vsaka kmetija ni mogla privoščiti bakrenega kotla,“ je o slovesu nekoč moškega obrednega dejanja na vasi povedal Bagar, ki ne zamudi povedati, da so danes vseeno slabi časi za male kmete
    Sam Bagar izhaja iz povprečne goričke kmetije, na kateri se je nekoč dobro shajalo. Kmetija je obdelovala okrog šest hektarjev zemlje in je bila tradicionalna prekmurska samooskrbna kmetija. Sestavni del goričke kmetije je bil tudi sadovnjak. Toda sam ni postal kmet, ampak trgovec, ki je večino svoje delovne dobe do invalidske upokojitve preživel v nekdanji Jeklotehni. „V moji mladosti je prišlo do pomembnih premikov v kmetijstvu. Dostopna nam je postala mehanizacija in to mi je omogočalo, da sem ob službi s pomočjo staršev obdeloval še kmetijo. Tako kot so se takrat razmere odvijale v pozitivno smer, so se pozneje za take kmetije, kot je moja, v negativno. Mi, mali kmetje, finančno nismo bili zmožni dohajati sodobnih trendov, zato se je kmetovanje začelo opuščati. Pri meni sta na to dodatno vplivali bolezen in poznejša invalidska upokojitev. Ob spletu teh sicer na prvi pogled slabih okoliščin mi je veliko pomagalo, da sem ohranil stik z naravo,“ pove Bagar in nadaljuje: „Pri nas na Goričkem je sadje vedno imelo posebno vrednost. Ne nazadnje so si ljudje v teh krajih v preteklosti prislužili kar nekaj denarja s prodajo sadja. Ponudba poceni sadja, predvsem jabolk iz intenzivnih nasadov, nas je spet odrinila na rob. Kot rečeno stika z zemljo nikoli nisem pretrgal. Nekako v krvi imam, da vedno iščem nekaj več. Tako sem začel žganjekuho in skušal dati goričkemu sadju dodano vrednost. Žganje kuham po tradicionalno, in sicer pod kotli še vedno kurim z drvmi. Že po naravi sem perfekcionist, zato je bil moj cilj doseči vrhunsko kakovost. Za doseganje vrhunske kakovosti ni dovolj le znanje o žganjekuhi. Potrebna so tudi druga znanja. Nujno je poznavanje sadja in lastnosti sadja. In še nekaj, dobrega žganja ni brez dobrega in tehnološko zrelega sadja“, pravi naš sogovornik, kateremu je glavni cilj pridobiti žganja s prepoznavno aromo in pravo stopnjo alkohola. Zato kakovost žganja stalno preverja na ocenjevanjih. Zanj so izrednega pomena priznanja, ki jih je dobil na razstavi kmečkih dobrot na Ptuju. Za kutinovo žganje, žganje iz hrušk Marije Terezije – tepk in hladno stiskano orehovo olje imaa znake kakovosti. Ta znak se dobi po treh zaporednih zlatih priznanjih na razstavi. Sicer ima že skoraj 100 zlatih priznanj z domačih in mednarodnih ocenjevanj. Kakovost svojih izdelkov preverja tudi na strokovni ravni. Za vse izdelke ima strokovne analize, ki jih opravljaj na Biotehniški fakulteti v Ljubljani.
    Pri Bagiju ne gre samo za ljubiteljsko dejavnost, ampak je v ozadju tudi posel, kot sam pavi ne gre za velik posel, a kljub vsemu to dela zato, da nekaj zasluži. Del proda na stojnicah in sejmih, večino pa neposrednim kupcem, ki so iz vse Slovenije. Na embalaži vseh izdelkov uporablja znak Krajinskega parka Goričko. Tako izraža svojo pripadnost Goričkemu in pomaga k prepoznavnosti parka. Po njegovih izkušnjah Krajinski park Goričko v širšem slovenskem prostoru še ni prepoznaven in uporaba znaka za zdaj ne pomeni dodane vrednosti. Prepričan je, da bi Goričko in sam park lahko bolje izkoristili. Nekateri krajinski parki to dokazujejo...

Besedilo in foto: O.B.

FOTO

 



BAKOS © 2016