Andreju je spet zasjalo sonce
18.10.2019

 

Čez noč je ostal brez obeh nog in ene roke, ne pa brez prijateljev

 

Dobri ljudje, naši bralci iz vse Slovenije, prijatelji, sodelavci, sosedje in mnogi drugi so Andreja Rotarju vrnili vero v življenje in človeka

 

 

 

Kako kruta je lahko usoda, ki ti nenadoma, kar čez noč, življenje obrne na glavo, so se prepričali že mnogi izmed nas, ali naših bližnjih. In dejstvo, da življenjska barka včasih ne pluje po naših željah in načrtih, se je v najbolj žalostnem slogu prepričal tudi 54-letni Andrej Rotar iz Turnišča. Človek, poln elana, energije, športnega in življenjskega duha, je dobesedno čez noč, iz povsem zdravega in zelo aktivnega človeka, postal trajni invalid, brez obeh nog in nekaj prstov na levi roki. Kljub temu se oče dveh otrok nikakor ni želel vdati usodi in se je začel boriti praktično kot da se mu ne bi nič zgodilo. Velik borec, ki sta mu šport in rekreacija vse življenje redna spremljevalca, ne želi biti invalid odvisen od kogarkoli. In s pomočjo naših bralcev iz vse države, ki ste zbrali lep znesek na računu Krambergerjevega sklada, mnogih znancev, prijateljev in sosedov iz okolice Ljubljane in Prekmurja, predvsem pa sodelavcev iz odranskega Chartaga, je Andrej že dosegel veliko zmago, katera samo potrjuje, da je v življenju vse možno. Z zbranimi sredstvi iz različnih dobrodelnih dogodkov in akcij ter prijateljskih zbiranj, je namreč zbral kar zajeten kupček denarja, ki mu je omogočil nabaviti avtomobil, ustrezno prilagojen njegovim zmožnostim, tako da je sedaj Precej sredstev za vozilo je prispevala tudi zdravstvena zavarovalnica, a glavno breme so državljani zbrali preko Krambergerjevega sklada, Lionsa, v podjetju, na kulturnih dogodkih v okolici Ljubljane, preko Karitasa in Rdečega križa, in seveda v njegovem podjetju, kjer so ga kljub hudi invalidnosti obdržali v službi, sodelavci pa so mu zbrali 7.700 evrov. Poleg za nabavo avtomobila je sredstva namenil tudi za različne dodatne terapije, ureditev ustreznih stopnic – dvigala v hiši ipd.

 

Andrej, po poklicu gradbeni tehnik, se je rodil 3.7.1965 v Ljubljani, pred dobrima dvema desetletjema pa se je z družino preselil v ženino rojstno Turnišče. V Ljubljani je bil dobrih 10 let zaposlen v lesni tovarni kot tehnolog, po preselitvi v Prekmurje pa je bil 10 let podjetnik v kmetijstvu, več let v različnih gradbenih podjetjih delal kot delovodja. Nato je bil zaposlen v podjetju Carthago, toda že od začetka lanskega aprila je v bolniškem staležu, zaradi redke bolezni, ki se imenuje fulminantna meningokokcemija z multiorgansko odpovedjo. „Zbolel sem 2. aprila 2018, tako rekoč čez noč. To je bil velikonočni ponedeljek. Še v soboto popoldan sem bil v službi, malo prehlajen, v ponedeljek pa sem doživel septični šok. Vzrok za to bolezen je okužba z bakterijo meningokok. Kako je do okužbe prišlo se ne ve, prenaša pa se kapljično. Prenašalcev, ki ne zbolijo pa je baje zelo veliko. Lastnost te bakterije pa je, da napada predvsem zelo mlade, telesno zelo aktivne športnike. V moji starosti so taki primeri izjema. Napredovanje bolezni je zelo hitro, preživetje bolezni komaj nekaj nad 50%. Smrtni primeri se zgodijo v roku enega dneva od izbruha bolezni“, razlaga skromni Andrej, ki se najhujšega obdobja (prvega meseca) svoje bolezni ne spominja, ker sem bil v umetni komi.

 

Pozneje pa zaradi amputacij pod vplivom zdravil in analgetikov, je okolico zaznaval precej abstraktno. Zdravniki so mu sicer dejali, da je bil odziven in je po svojih zmožnostih komuniciral z njimi, sam pa se tega na spominja. „Kar vem iz tega obdobja, so mi povedali zdravniki in svojci. Ob izbruhu bolezni sem bil najprej prepeljan v bolnišnico Murska Sobota. Tam so me naslednji dan pripravili za transport v UKC Ljubljana, Infekcijska klinika, kjer sem preživel 10 tednov na intenzivnem oddelku. Med zdravljenjem bolezni sem bil v umetni komi, kar je trajalo približno tri tedne. Prišlo je do odpovedi delovanja notranjih organov, zato sem bil priklopljen na vse mogoče podporne sisteme. Po ozdravitvi sem popolnoma oslabel in izgubil večino mišične mase. V prvem tednu sem imel zastoj srca in šele četrti poizkus oživljanja z defribliratorjem je bil uspešen. Imel pa sem tudi zelo nizek krvni tlak, tako da okončine niso bile prekrvavljene. Posledica napada bakterije in nizkega krvnega tlaka je bila, da se je na nogah in na prstih rok pojavila gangrena. Potrebna je bila amputacija obeh nog. Najprej obe nogi pod kolenom 23. aprila. Ker pa se je gangrena razširila tudi na kolena je bila opravljena nadkolenska amputacija desne noge 2. maja, potem pa še leve noge 7. maja.“ brez pomislekov o svojih najhujših travmah razlaga Andrej.

 

S tem se je intenzivno zdravljenje nekako končalo, nastopil pa je čas vračanja v realnost. Po amputacijah je Andrej seveda bil kar nekaj časa zmeden, ni imel občutka za čas, slabo je ločil realnost od domišljije in sanj. Čeprav je CT pokazal normalno aktivnost možganov, pa zdravniki dolgo niso vedeli, kakšne posledice je bolezen pustila na možganih. Šele nekako sredi lanskega maja se je toliko zavedal, da je spoznal svojo situacijo. „V bistvu me kruta realnost ni prizadela toliko, kot bi pričakoval. Ne vem koliko je bila to posledica 'razpoloženjskih' zdravil, koliko pa mojega karakterja, želim pa verjeti, da je prevladalo to drugo. Imel pa sem veliko podporo in spodbudo v svoji družini in prijateljih, pa seveda v požrtvovalnem medicinskem osebju. V tem obdobju sem bil popolnoma nepokreten. Nisem se mogel niti samostojno obrniti na postelji. Z mano so se začele ukvarjati fizioterapevtke, ki so me poizkušale vsaj malo razgibati“ razlaga naš sogovorniki, pri katerem so nato sledile dolgotrajne terapije v Ljubljani, Murski Soboti in drugje, čez nekaj mesecev so ga fizioterapevti in delovni terapevti toliko usposobili, da je bil sposoben samostojno opravljati osnovna opravila osebne higiene in premeščanja na posteljo in na invalidski voziček. Šele avgusta lani, se je po dolgih štirih mesecih vrnil domov, kar je bil zanj nepozaben čustveni dogodek. Ni pa bil dolgo doma, saj so se terapije in rehabilitacija nadaljevale, in so ga pripravili na samostojno in vsaj v večji meri neodvisno življenje. Po vnovični daljši terapiji v Soči je bil sposoben poskrbeti zase v smislu osebne higiene, oblačenja, prehranjevanja... Tam je tudi prvič preizkusil ročno kolo, ki ga je takoj zasvojilo. Domov pa je odšel pripravljen za samostojno rehabilitacijo, predvsem na pridobivanju gibljivosti, moči in vzdržljivosti. Nabavil si je različne telovadne pripomočke, od uteži različnih tež, elastik, žog,... skoraj celi fitnes studio. Vaje je delal od 3 do 5 ur dnevno, v bistvu jih dela še vedno. S pomočjo prijateljev si je kupil tekmovalno ročno kolo, ki pa je bilo čez zimo na trenažerju.

 

Januarja letos je v URI Soča bil poudarek na hoji s protezami. Izdelali so mu namreč začasne proteze, s katerimi je pod nadzorom fizioterapevtov ponovno “shodil”. „Hoja z dvema nadkolenskima protezama je peklensko naporna. Fizioterapevti so mi rekli, da je poraba energije s tako hojo 3x tolikšna kot z zdravimi nogami. Moj občutek je bil, da še več, ampak oni že vedo. Napravili so mi testiranje dihanja in EKG pod obremenitvijo, ker se je internistka bala, da moje srce ne bo zdržalo. Tako kot to delajo vrhunskim športnikom, in rezultati so bili odlični. Do 22.3., ko so me poslali domov, sem s pomočjo hojice že lahko samostojno brez pavze prehodil nekaj sto metrov. Ob končnem testiranju so mi rekli, da marsikdo z eno podkolensko amputacijo ni dosegel tega, kar sem jaz z dvema nadkolenskima. Ker pa hoja ni moj edini cilj, sem v URI Soča in v Murski Soboti izvajal z delovno rehabilitacijo s ciljem, da si najdem ustrezno službo. Želel sem ostati aktiven član družbe, tako poslovno kot socialno in so me v začetku julija letos razveselili iz mojega Chartaga, kjer so mi ponudili službo, čeprav mi je pogodba bila potekla“, nam je zadovoljno povedal Andrej.

 

Posebej je poudaril, kako je bil deležen neverjetne podpore svoje družine, sorodnikov, prijateljev, sokrajanov, pa tudi popolnih neznancev. „V najbolj težkih trenutkih mi je to pomagalo premagati vse težave. Do življenja, ljudi in okolice imam zelo pozitiven odnos in jih sprejemam take kot so. Pravijo mi, da s svojim pristopom in pojavom v ljudeh zbujam samo dobre občutke. Ampak tako samo vračam to, kar dobim od njih. Zame so organizirali že nekaj dobrodelnih akcij, s pomočjo katerih sem si naročil avto, ki bo predelan tako, da ga bom lahko uporabljal sam, brez pomoči. Kar je pogoj za neodvisno življenje. In sedaj se mi ta želja s pomočjo mnogih, vsem hvala za to, uresničila“, pravi vedri borec Andrej, ki prejema nadomestilo za bolniški stalež nekaj nad 700 €, a optimist in borec, kot je, nikoli ne tarna. „Ko sem se zavedel posledic svoje bolezni, sem se najprej vprašal, kako naprej. Vedno sem bil aktiven človek in to, da bi življenje ostalih spremljal preko interneta in televizije, zame ni bila nikakršna opcija. Takrat, ko začneš ugotavljat, kaj so stvari, ki jih v takšnem stanju v kakršnem sem, potrebuješ za normalno življenje, ugotoviš, da je to (tudi) finančno velik zalogaj in ni samo predmet želje oz. volje“, pravi Andrej in dodaja: „ob tej priliki moram zahvaliti tudi Avto hiši Rajh, ki je mi je šla s svojo ponudbo za prilagojen osebni avtomobil zelo na roko.“

 

Solidarnost sodelavcev, da te kap!

 

Ganljiva zgodba, ki vrača vero v življenje, se je pripetila v Odrancih, kjer so se sodelavci, Slovenci, Madžari, Hrvati... zavzeli za invalidnega prijatelja

 

 

 

Dandanes, ko vedno pogosteje slišimo in beremo žalostne zgodbe o zaničevanju in poniževanju delavcev, ki so pogosto le številka in hlapci, ki morajo polniti žepe lastnikov podjetij – kapitalistov, je prav dobrodošla zgodba prišla iz Prekmurja, kjer delodajalcu ni vseeno kaj se je (bo) zgodilo z njegovim zaposlenim, ki je dobesedno čez noč ostal brez obeh nog ter ene roke. Oče gimnazijca in študentke je poleg bolezni imel toliko težav, po kateri bi mnogi v njegovem položaju najverjetneje obupali, toda Andrej ni. Še več, vedno z več optimizma zre v prihodnost, do tega pa so ga pripravili tudi ljudje, ki ga obkrožajo in zato nas je julija letos povabil na posebni dogodek, ki se je odvil pred vhodom v tovarno avtodomov Chartago v Odrancih, kjer je bil zaposlen za določen čas, a bo kljub hudi invalidnosti še naprej tam delal. Sodelavci so mu zbrali denarno pomoč, vodstvo podjetja Carthago pa ga je spet zaposlilo, čeprav bi ga lahko tudi odslovilo. Andreju možnost za vrnitev na delo veliko pomeni, saj kljub invalidnosti ni želel v pokoj.

 

„Veliko podjetje je lahko pozorno in občutljivo za težave svojih zaposlenih, tudi posameznikov. Kljub temu, da mi je 2.7.2019 potekla pogodba o zaposlitvi in bi podjetje lahko “ugotovilo” da me ne potrebuje več, so zame našli primerno delovno mesto. Kot storiš za nekoga, ki mu hočeš dobro. Poudariti moram, da se je pri tem osebno angažirala direktorica Sandra Županec in njena ekipa. Da je namen iskren, priča tudi dejstvo, da podjetje ni želelo posebne publicitete, šele na moje vztrajanje da je potrebno o tem obvestiti javnost so to prepustili meni.“ nam je med drugim sporočil Andrej, in to je le del zgodbe. Ne le vodstvo podjetja, temveč tudi njegovi nekdanji in bodoči sodelavci so se zelo izkazali. V dobrem tednu dni, ko je stekla akcija zbiranja prostovoljnih prispevkov, so namreč zbrali skoraj 7.688,40 evrov, ki so jih sedaj izročili Andreju, ki nikakor ni mogel ostati ravnodušen, ganjeni pa so bili prav vsi prisotni, predvsem kakšnih 800 zaposlenih v tem pomurskem podjetju. Denar so zbirali z namenom, da pomagajo družini, ki jo je prizadela bolezen, s tem pa so tudi dokazali, da so pomoč sočloveku, solidarnost v nesreči in pripadnost zanje pomembne vrednote, ki te pogosto spravijo do solz.

 

In upravičeno so ganjeni in ponosni, tako nase kot na vse okrog sebe, kajti očitno so svoj delež, koliko so pač lahko, prispevali vsi, ne glede ali so to Slovenci, Madžari, Hrvati..., ki s skupnimi močmi in v velikem sožitju izdelujejo vrhunske avtodome. Solidarnost je namreč v tem hitrem tempu življenja postala prava redkost, in z njo se sedaj lahko pohvalijo v Chartagu iz Odrancev, kjer so leta 2004 začeli z le nekaj deset zaposlenimi, danes pa jih je kar 800. Že od nastanka podjetja, kjer se je v vseh dobrih petnajstih letih upokojil le en zaposleni, eno najuspešnejših pomurskih podjetij vodi omenjena Sandra Županec. Prav ona je najbolj zaslužna, da se je Andrej pred leti zaposlil v tem podjetju, še posebej, da mu sedaj ni prekinjena pogodba o zaposlitvi, čeprav je brez obeh nog in praktično brez ene roke. O Andreju pa med drugim pove: „Entuziazem, optimizem in volja do življenja žari, zato sem vesela, da smo ga sprejeli in da bo še naprej med nami. Posebej sem zadovoljna, da so ga tako močno podprli vsi sodelavci, in se je zbral lep kupček prostovoljnih prispevkov. Mislim, da je zelo dober občutek, če imaš ob sebi ekipo, ki te podpira, se ti ne odreče, ampak piše zgodbo o uspehu s tabo naprej. Gospod Andrej je občudovanja vreden človek, poln entuziazma, optimizma, in vse to pooseblja tudi naše podjetje“, pove med drugim direktorica, ki je razložila, da je Rotar pred boleznijo v podjetju opravljal delo CNC operaterja, po novem pa bo delo nadaljeval na oddelku za planiranje in krmiljenje proizvodnje na delovnem mestu referenta.

 

„Moja vizija za prihodnost se ni spremenila, kljub temu, da sem telesno povsem drugačen. Zato mi še več pomeni dejanje, ki smo ga tokrat bili deležni v Chartagu. Zato hvala vsem, od direktorice do vsakega posameznega sodelavca“, je s solznimi očmi dejal Andrej, ki je v Odrance pripel v spremstvu žene Eme, profesorice slovenščina na OŠ Turnišče, hčerke, 20-letne Eva, študentke 3. letnika farmacije v Ljubljani, in 19-letnega sina Domna, 4. letnika gimnazije v Ljutomeru. Andrej še vedno želi živeti za svojo tripersno deteljo in vse okrog sebe, ki so mu z dobrodelnostjo, kot pravi prepričali, da se izplača živeti.