BAKOS
Menu

Mira Petek
20.08.2017



Od Pahorja in Grmiča, do aktov, narave, stavb...

Mira Petek, likovna pedagoginja in umetnica, ki za likovno umetnost izjemno uspešno navdušuje tudi svoje učence

    Članica Likovnega društva Sveti Jurij ob Ščavnici, Mira Petek, sicer profesorica likovne umetnosti na OŠ Sv. Jurij ob Ščavnici, že vrsto let navdušuje mlade za likovno umetno, in uspehi, tudi mednarodni, ki jih s svojimi učenci dosega iz leta v leto, niso zgolj naključje. Ob tem, da poučuje mlade, tudi sama veliko likovno ustvarja. Je predvsem portretistka, ki občuduje Luciana Freuda, in ki je ne privlači zgolj predpisana lepota. Pritegnejo jo obrazi. Izraznost. In ljudje izjemnega značaja. Kdor jo pozna ve, da je duhovita, iskrena in direktna. A tudi preudarna in razumna. Da rada in veliko govori. Natančno in podrobno. Zdi se, da pri tem izbira besede, kakor slikarka nanaša barve na platno. Ker se pred teboj nehote izrišejo podobe tistega, o čemer tako slikovito in prepričljivo pripoveduje.

    Sama rada riše že od nekdaj, lahko bi rekli, odkar se zaveda. „Za likovno ustvarjanje so me navdušile že učiteljice na nižji stopnji osnovne šole, ki sem jo obiskovala na Kapeli, in sicer predvsem Francka Cizl. Odločilno pa je verjetno name vplival učitelj likovne vzgoje na predmetni stopnji, Peter Obal, ki je imel strokovni in zanimiv pristop do poučevanja tega predmeta. Ni me poučeval ves čas, saj je odšel učit na Cankovo, a takrat sem se z likovno umetnostjo verjetno že dokončno »okužila« in sem vedela, kaj bo moje poslanstvo“, pove skromna Mira, ki dodaja, da je talent za likovno umetnost imel tudi njen oče. Žal ni imel možnosti, da se tovrstno izobrazi, saj so bili takrat povsem drugi časi, ki niso bili naklonjeni umetnosti, bil je tudi čas vojne. „Danes pa likovna umetnost prisotna v vsej moji družini, zanjo so nadarjeni tudi moji sestri in brata. Ena izmed sester je prav tako likovnica, likovnik je tudi moj življenjski sopotnik Danilo, pa tudi dve izmed mojih treh hčera sta izbrali študij, ki se dotika umetnosti. Najstarejša Ivana študira medijske komunikacije, srednja hči Dora pa umetnostno zgodovino. Kaj bo izbrala najmlajša Nika, še ne ve“.
    Naša sogovornica že četrt stoletja poučuje na OŠ Sv. Jurij ob Ščavnici, ki je tudi njeno prvo delovno mesto. Že dobrih 12 let pa svojo delovno obveznost dopolnjuje še na OŠ Cezanjevci. Zanimivo je, da je že kot študentka eno leto restavrirala freske v Minoritskem samostanu na Ptuju, kjer je tudi bivala. In ker je usoda nepredvidljiva, so se ji v lanskem letu ob prenovi več kot 250 let stare domače cimprane hiše nad njo dobesedno »odprla nebesa«. Povsem po naključju so na stropu odkrili fresko. In restavriranje slednje ter celotne hiše je verjetno družinski (Mirin in Danilov) življenjski projekt. O začetkih svojega poučevanja in spremembah v teh letih pa Mira pravi: „Menim, da je bilo v začetku mojega dela poučevanje težje v tem smislu, ker nismo imeli učbenikov, toliko različnega materiala in modernih tehnologij, ki omogočajo različne projekcije, s pomočjo katerih lahko nazorneje predstavim slike. Prepričana sem, da je poučevanje likovne umetnosti lažje, če lahko učencem predstavim slikovno gradivo. Zato je moral biti učitelj včasih precej bolj iznajdljiv, da je lahko sledil ciljem, zapisanim v učnem načrtu, ki je bil takrat pravzaprav edini učiteljev pripomoček. Sama sem si pomagala s knjigami, ki sem jih nosila po razredu, da bi učencem predstavila in približala likovne stvaritve. Velika razlika pa je tudi v nabavi materiala. Včasih so učenci imeli vsak svoj blok, tempera barve, čopiče, palete, ki so jih imeli spravljene v svojih matičnih razredih in so jih prinašali v likovno učilnico. Dobra stran tega je bila, da je vsak učenec ob koncu ure pospravil svoje stvari ter zanje tudi bolje skrbel, danes pa...“
    Sogovornica se vseh svojih slik in risbic, ki jih je načečkala kot otrok, se seveda ne spomni. Prva slika, ki se je zaveda, je upodobitev domačega kužka Nera. „Zelo živo se še spominjam, da sem ga naslikala s črnimi voščenkami na bel A4-list, ki sem ga nato prilepila na steno v sobi. Druga slika pa je avtoportret, še danes ga imam, ki sem ga naslikala v 4. razredu na podlagi fotografije. Fotografi, ki so nas prišli slikat v šolo, so za ozadje postavili zemljevid Jugoslavije, pred njim pa je stal okvir, ki je predstavljal ekran, mi, otroci, pa smo izgledali kot napovedovalci. Ta prvi avtoportret sem narisala s svinčnikom, na njem pa sem bila takrat še deklica z dolgimi lasmi in rahlim nasmeškom“, pove Petkova, ki se je težko odločila, katero obdobje ji je še posebej blizu. „Če se že moram odločiti, bi rekla, da občudujem umetnike od renesanse naprej, všeč so mi da Vinci, Michelangelo, Tizian. Še bliže pa so mi umetniki moderne s prehoda 19. na 20. stoletje. Izpostavila bi rada portretiste, predvsem nizozemskega slikarja iz 17. stoletja Rembrandta, avtorja Nočne straže, ki je naslikal toliko avtoportretov, da bi iz njih lahko posneli cel film. Všeč mi je predvsem zato, ker ne riše več vseh najmanjših podrobnosti, ampak ga bolj zanimata bistvo in izraznost, ki se tudi meni zdi najbolj zanimiva. Rada imam tudi ekspresioniste, ki slikajo bolj »na divje«, in prav tako malo bolj umirjene impresioniste. Zelo občudujem leta 2011 preminulega Luciana Freuda, vnuka psihologa Sigmunda Freuda, ki je slikal krasne avtoportrete, portrete moških in tudi portrete žensk, ki niso bile zgolj manekenskega videza, pač pa so bile likovno zanimive. Pozabiti pa ne smem tudi na naše portretiste, na primer Ivane Kobilca, ki je delovala na prehodu 19. v 20. stoletje“.
   V pogovoru z Lano Brumen, Niko Jurkovič, Nino Jurkovič, Nino Novak, Katjo Krajnc, Julijo Polak in Manuelo Javnik, učenkami literarno-novinarskega krožka na šoli, je Mira Petek zaupala, da so ji najbližje portreti, ker se jih nikoli ne naveličaš. „Nekdo bi rekel, da je obraz samo obraz, sama pa mislim, da ga lahko prikažeš na tisoč načinov. Rada rišem avtoportrete, tudi tihožitja. V diplomski nalogi pa sem se ukvarjala z abstraktnim ekspresionizmom, kjer me je prav tako zanimala figura, ampak bolj nerealistična. Menim, da je za moj likovni izraz značilno, da nikoli ne želim prikazati točne oz. pretirane resničnosti, saj me bolj pritegne izraznost, pa naj bo to v črti, risbi, sliki, barvi ali grafiki“, pove Mira, ki je še posebej ponosna na portrete Edvarda Kocbeka, Borisa Pahorja, Vekoslava Grmiča, Krefta, Korošca in drugih znanih osebnosti, modrecev, ki prihajajo iz občine Sv. Jurij ob Ščavnici. Nič manj pa ji niso pri srcu portreti članov njen družine, sorodnikov, sosedov, ki jih rada skrivoma fotografira ter na podlagi fotografij naslika portrete. Portreta Kocbeka in Pahorja, je osebno podarila Borisu Pahorju, ki bo čez nekaj dni star že 104 leta. Ker je večkrat gost Zdravilišča Radenci mu je v eni izmed takih priložnosti pokazala tri njegove portrete, od katerih si je enega izbral, podarila pa mu je tudi portret njegovega somišljenika in dobrega prijatelja Edvarda Kocbeka. Oba portreta sta izobešena v Dutovljah, kjer so junija letos odprli novo spominsko sobo, posvečeno Borisu Pahorju.
    „Rada bi poudarila, da sem pri svojem delu najrajši sama svoj kritik. Izdelek mora biti najprej všeč meni, kar mi pomeni največ. Portreta, ki sem ga naslikala po naročilu, kar sicer počnem zelo redko, in mi ni bil všeč, tudi na prigovarjanje naročnika, da je on z njim več kot zadovoljen, nisem nikoli izročila. Mislim, da je pri vsakem delu potrebna zdrava mera samokritičnosti. Sicer pa, če bi se dalo, bi si ves prosti čas res zapolnila samo z ustvarjanjem, risanjem, s slikanjem... Ampak seveda v življenju pridejo še stvari, ki so nekako neizbežne, kot so skrb za družino, gospodinjstvo, obdelujem tudi dva velika vrtova ipd. Največ časa za ustvarjanje pa si vzamem v času prostih poletnih dni“, pove Petkova, ki je ponosna tudi na uspehe svojih šolnikov, ki že vrsto let dosegajo izjemne uspehe na občinski, regijski, državni ter tudi mednarodni ravni. Med drugimi je posebej izpostavila že bivšega učenca Bogdana Kaučiča, ki je prejel mednarodno plaketo z Japonske. Omenila je še nekaj izjemnih dosežkov učenk in učencev, kot so: Igor Sabadin, Lea Vok, Klemen Žnidarič, Nina Novak, Aljoša Kaučič, Tina Veberič, Nina Jurkovič, Špela Rožman ipd.

O.B.

FOTO




BAKOS © 2016